Ko razumeš, zakaj se prenajedaš, se vse spremeni. Začni tam, kjer se je vse začelo.

Prenajedanje ni le posledica lakote ali pomanjkanja volje.Gre za čustveni odziv  način, kako se telo in psiha spopadeta s stresom, pritiskom, osamljenostjo ali neizrečenimi občutki. Med najbolj pogoste sprožilce sodijo : čustvena stiska, nepredelana in potlačena čustva, jeza, zaskrbljenost, anksioznost, stres, žalost, osamljenost in dolgočasje.

Ko se človek prenajeda, ne išče hrane,  išče občutek varnosti, miru in nadzora. Hrana v tistem trenutku deluje kot najhitrejši način, da umiri notranjo napetost ali zapolni praznino.

Ko dieta “ne uspe”, se pogosto pojavi občutek krivde in prepričanje, da nam “manjka karakterja”. V resnici pa telo in um samo ponavljata naučen vzorec,  kako se zaščitita pred občutki, ki so bili nekoč premočni ali preveč boleči.

Prenajedanje torej ni problem sam po sebi, ampak simptom.

Zato rešitev ni v novih dietah ali večji disciplini, ampak v razumevanju, kaj se dogaja v nas tik preden posežemo po hrani.Ko začnemo slišati, kaj v resnici poskušamo pomiriti, hrana izgubi svojo moč in postane spet to, kar je, hrana.

• Ješ, tudi ko nisi sploh lačen/lačna.

• Poješ več, kot si nameraval/a, in ne znaš nehat.

• Po hrani pride občutek krivde, sramu ali obžalovanja.

• V mislih si že naslednji dan obljubiš, da boš “od danes naprej bolj pazil/a”.

• Hrano skrivaš ali ješ na skrivaj.

• Imaš obdobja strogih diet, ki se končajo s prenajedanjem.

• Po hrani ti je slabo, pa vseeno čutiš potrebo, da bi jedel/jedla naprej.

Prenajedanje ni slab značaj ali pomanjkanje discipline.
Je način, kako se telo in um branita pred preobremenjenostjo, čustvi ali tišino.

Dieta rešuje samo hrano. Ne dotakne se tvojih občutkov, tvojih otroških spominov, tistih stvari, ki te v resnici potisnejo v hrano takrat, ko ti je najtežje.

Dieta ti pove, kako jesti. Nikoli pa ne odgovori, zakaj sploh ješ.

Lahko si najbolj disciplinirana, lahko držiš vsak plan, ampak če ne razumeš, od kod pride želja po hrani, se čisto vedno ujameš nazaj v isti krog. Dieta te uči kontrole in kako strogo gledat nase.

Zato se po vsaki ponovni dieti znajdeš v istem krogu… omejevanje, lakota, krivda, obljube.

Ker dokler ne razumeš, kaj te res boli, hrana ostane tvoja edina uteha. Prenajedanje ni slaba volja ali pomanjkanje discipline. To je tvoja neizrečena bolečina, ki te leta kliče po pozornosti in dokler tega ne pogledaš, se samo vrtiš okoli bolečine, ki si je nikoli nisi upala povedat na glas.

Celo življenje sem verjela, da je problem v meni.Da mi manjka volje, da nimam discipline, da so krivi kilogrami. Dokler nisem začela gledat, kaj je pod hrano.

In tam sem videla sebe utrujeno, žalostno, razočarano, samo v tem krogu prenajedanja. In sem dojela, da nisem jedla zaradi lakote, ampak zato, ker nisem znala drugače.

Prenajedanje je povezano z vsem, kar živiš. Z odnosi, utrujenostjo, neizrečenimi čustvi in pritiskom, da moraš bit ok.

Sram se ne začne pri hrani. Začne se pri ljudeh. Pri komentarju, ki te je zabolel, pri opazki in pri trenutku, ko si začel/a verjet, da je s tabo nekaj narobe. Hrana je prišla šele kasneje. Hrana je bila rešitev, ne problem. Problem je bil sram, ki ni bil tvoj.

Zato to, kar delam danes, deluje.Ker prihaja iz izkušnje, ne iz teorije.
Ker vem, kako je živet s sramom, krivdo in z občutkom, da te nihče ne razume.
In ker človek, ki je to res preživel, razume, skozi kaj greš.